sreda, 04. november 2015

Bibliofilska razstava L. Schwentner v Ljubljani

Nekaj utrinkov z otvoritve razstave v Steklenem atriju Mestne hiše v Ljubljani, 2. novembra 2015. Razstava je na ogled do 15. novembra 2015.

Ivan Cankar pod "budnim" očesom L. Schwentnerja.










Rok Glavan in Katarina Glavan Batagelj, avtorja razstave.


Foto: Tjaša Obrulek

sreda, 28. oktober 2015

Lepota domače knjižnice


     »Katera je lepša?« - »Vsake oči imajo svojega malarja!«, je dobro znano ljudsko reklo. V kaj zrejo te radovedne oči, pa je že drugo vprašanje. Nekatere oprezajo za lepimi dekleti, druge občudujejo drage avtomobile, tretje počivajo na raznobarvnem jesenskem listju in nekatere celo z zanimanjem preučujejo redke stare knjige. Za slednje postavljamo na ogled bibliofilsko razstavo Založništvo L. Schwentner v Ljubljani, ob 150-letnici rojstva Lavoslava Schwentnerja.

     V Steklenem atriju Mestne hiše v Ljubljani bo od 2. do 15. novembra 2015 predstavljenih nekaj najlepših izvodov iz bogate knjižne produkcije našega rodoljubnega založnika.

Schwentnerjevo mesto v slovenski kulturi ni utrdila samo lepa knjiga, ki je po njem postala del tradicije v knjižni produkciji. Njegova založba je v slovensko kulturo vnesla modernega duha, ki je prestavljal poudarek z literature kot jedra intelektualne tvornosti v devetnajstem na vizualno področje v dvajsetem stoletju. Literarna Moderna je s svojimi kritiškimi intervencijami bistveno pripomogla k emancipaciji in nobilitaciji likovne umetnosti. Kje je to združevanje ustvarjalnih moči lepše vidno kot prav v oblikovanosti knjige? Cankar se je tega dobro zavedal, saj je v Epilogu Vinjet zapisal: Moje oči niso mrtev aparat; moje oči so pokoren organ moje duše, - moje duše in njene lepote, njenega sočutja, njene ljubezni in njenega sovraštva.

Izdaje, ki so zagledale luč sveta pri Schwentnerju, so izkazovale veliko skrb za likovno opremo. (Slednja je bila poprej zaradi običaja, da so kupci knjige dajali sami vezati – pač v skladu s svojim okusom in finančnimi zmožnostmi –, precej skromna. Domača biblioteka v meščanskem okolju ni bila šteta samo za luč izobrazbe, ampak tudi za okras stanovanja oziroma salona, zato je bilo njenemu lastniku prepuščena zadnja beseda pri zunanjem izgledu kupljenih edicij. Na kmetih in v revnejših slojih so se ljudje seveda zadovoljevali z njihovo skromno in ceneno prvotno opremo.) Knjige so tako postajale miniaturne celostne umetnine. In prav kot takšne imajo nekatere, ki jih je izdal Schwentner, v slovenski kulturni zgodovini izjemen pomen.
Že na samem začetku ljubljanskega obdobja so k Schwentnerju prihajali mladi pesniki in pisatelji in mu ponujali svoje spise, da bi jih objavil.
Mladi in drzni založnik je pri vzpenjajočih se umetnikih – impresionistih - pa tudi že znanih avtorjih začel naročati originalno opremo za svoje izdaje. Presenetljivo je, da je Schwentner uspel takoj vzpostaviti stik s slehernim obetavnim imenom.
Sodelovanje z arhitektom Ivanom Jagrom je povezljivo z letom 1898, ko je opremljal Narodno kavarno, pod njo pa je v pritličnih prostorih Schwentner pripravljal svojo novo knjigarno na Dvornem trgu. Ko jo je odprl, je bila to v bistvu tudi prva »galerija« z občasnimi »razstavami«.
Arhitekt Jager je v svojih opremah uporabil okrasje iz ljudskega izročila. Osnutki za Schwentnerjevo zgodnejšo knjižno opremo so nastajali na Dunaju, kjer pa se je Cankar shajal z Jagrom in poročal o poteku priprav založniku. Jager, tedaj že asistent na šoli za arhitekturo, se je pridružil skupini študentov, ki so snovali modernističen časopis, in konec leta 1898 so celo nagovarjali Schwentnerja, da bi prevzel založbo. Tudi klišeje za knjižno opremo so izdelovali na Dunaju, ne le za Schwentnerja, prav tako tudi za založbo Kleinmayr & Bamberg. Tam je Cankar dobil pregled nad tistimi predlogami, ki so nastajale v Ljubljani.
Kasneje je Schwentner opremo zaupal Matiji Jami, Hinku Smrekarju, Ivanu Žaboti, Maksimu Gaspariju, Gvidonu Birolli in Ivanu Vavpotiču. Pomembno besedo pri opremi pa so imeli tudi avtorji sami. Želeli so videti osnutke ali se pogovoriti s slikarjem in mu dati svoje napotke.
Znal je prepoznati avtorje, ki jih je bilo vredno predstaviti narodu.
V glavnem se je odločal sam, imel pa je srečo, da je imel dobre urednike in svetovalce. Pogosto se je zanesel na Cankarjev nasvet, zelo pa je zaupal tudi Ivanu Prijatelju. Cankar je bil zelo dober risar, boljši od Župančiča, in je kompetentno ocenjeval izdelke in na njegovo sodbo se je Schwentner zanesel.
Upošteval je avtorjeve želje, a se je sam dokončno odločil. Tako je na prelomu stoletja dvignil zunanjo obliko in tipografsko ureditev slovenske knjige na evropsko raven ter »prisilil« druge slovenske založnike, da so opustili stereotipno opremo s tiskarniškimi klišeji in boljša literarna dela individualno opremljali.
Schwentnerjevo podjetje se je moglo pohvaliti tako z jasnim umetnostnonazorskim profilom kot – vsaj v pretežni meri – z visoko kvaliteto. Kot takšno se je tudi zapisalo v anale slovenske kulturne zgodovine.
 
Po knjigi priredila mag. Katarina Glavan Batagelj, kustodinja.
(vir: ddr. Igor Grdina, dr. Andrej Smrekar idr., Rodoljubni založnik Lavoslav Schwentner, Antikvariat Glavan, Umco, Ljubljana, 2012)

sreda, 07. oktober 2015

Kultuni dan in kamišibaj na Vranskem


Letos praznujemo 150 - letnico rojstva slovenskega založnika Lavoslava Schwentnerja, rojenega na Vranskem, kjer je obiskoval tudi osnovno šolo. 
Ob tej priložnosti so na osnovni šoli Vransko - Tabor 29.9.2015 izpeljali kulturni dan, besedo o življenju in delu Lavoslava Schwentnerja pa prepustili našemu antikvarju Roku Glavanu. Poleg tega so otroci lahko spoznali njim novo tehniko pripovedovanja zgodb ob slikah, kamišibaj. Zagotovo je svojevrstno doživetje in izziv vzbuditi in predvsem obdržati otrokovo pozornost. Še posebej, če je teh otrok polna telovadnica :). Kamišibaju to uspeva. 

Nekaj vtisov kako so otroci doživeli kamišibaj in kulturni dan, so na njihovi spletni strani zapisali kar sami: 



VŠEČ MI JE BILO:
– ko sem risal kralja in ježa petelinu. (Maj)
– ko nam je gospod pripovedoval pravljico. (Žan Luka)
– ko sem risala sina ježe, ki se je igral sam. (Laura)
– ko sem risal sina ježa na petelinu. (Nik)
– ko smo bili na predstavitvi. (Eva)


– Na kulturnem dnevu mi je bilo zelo všeč. Ker smo poslušali zgodbico sin ježek. Všeč mi je bilo tudi risanje. In veliko smo izvedeli o Schwentnerjevih časih. Veliko smo izvedeli tudi o Schwentnerju. (Bine Filač, 2. B)

– Na kulturnem dnevu mi je bilo všeč, ko sem slikal grad in ko smo spoznali gospoda Lavoslava Schwentnerja. (Miha Ahac, 2. B)


– Narisala sem princeso, ki je v gozdu videla ježka. To mi je bilo zelo všeč, ker smo risali sina ježka. Bilo mi je tudi všeč, ko nam je nek gospod pripovedoval pravljico in nam tudi kazal slike. (Zala Miklavc, 2. B)


– Všeč mi je bila predstava v telovadnici. Najbolj mi je bilo všeč, ko smo v podaljšanem bivanju šivali. Šivali smo slovenijo na papirju. (Larisa Bogataj, 2. B)


– V torek smo imeli kulturni dan. Najprej smo bili v telovadnici, kjer nam je gospod govoril o Schwentnerju in njegovi hiši. Omenil je zbirko starih koles. Drugo uro smo risali o sinu ježu. Narisal sem petelina. Nato smo izdelovali iz lesa in papirja. Izdelal sem zemljevid. Kulturni dan mi je bil všeč, ker smo risali in poslušali. (Nik Koca, 2. B)


– Najprej smo šli v športno dvorano. Ogledali smo si predstavo. Nato smo šli v razred. Učiteljica nam je prebrala pravljico. Kasneje smo imeli likovno umetnost. (Nejc Žnidaršič, 2. B)


– Danes smo meli v telovadnici predstavo. Gospod nam je predstavljal starinske knjige. Predstava mi je bila všeč. (Gašper Slapnik, 2. B)


Kamišibaj na Vranskem. Foto: OŠ Vransko









četrtek, 13. avgust 2015

Kamišibaj in festival v Piranu




Kamišibaj gledališče

Kamišibaj je pripovedovanje ob slikah na malem odru. Japonski običajni kamišibaj ima dvanajst do šestnajst slik, ki  podobno kot v stripu prikažejo pomembne trenutke v določeni zgodbi.



Kamišibaj se naslanja na tradicijo pripovedovanja ob slikah, ki so jih na svitkih že od osmega stoletja naprej pripovedovali budistični menihi nepismenemu ljudstvu. Tudi v Evropi poznamo pripovedovanje ob slikah:  cantastorie v Italiji, angleški broadsheets, kramarska pisen na češkem in moritat v srednji Evropi. Vse nekako od baroka dalje. Vse to je pomenilo neko obliko alternativne, nekakšne pop kulture. Po pravilu je šlo za črne zgodbe z obveznim umorom, eksekucijo ali čim podobnim. Oblika, ki je sedaj razširjena kot kamišibaj (kami- papir, šibaj-drama) je nastala na začetku stoletja na Japonskem, se močno razširila (v času največjega razcveta je bilo na Japonskem ) samo v Tokiu tri tisoč kamišibajev oz. pripovedovalcev. Kamišibaj je potem nadomestila televizija, ki so jo Japonci sprva imenovali električni kamišibaj. Zdaj ljudem ponovno postaja zanimiv glede na globalizacijo sveta, kar povsod, še zlasti kot pedagoški pripomoček.
Danes na Japonskem kamišibaj lahko kupiš: ustvarjajo jih dobri ilustratorji, ki rišejo tradicionalne ali avtorske zgodbe. Praviloma je v mapi za posamezno zgodbo dvanajst do šestnajst  listov nekoliko manjšega formata od A3. Na zadnji strani slike je natisnjeno besedilo, ki pa govori o tistem, kar se dogaja že na naslednjem listu, torej tistem, ki ga gleda občinstvo. Če se pripovedovalec odloči za branje besedila, mora biti to interpretirano in bralec mora vzdrževati stik z občinstvom. Lahko pa ob slikah preprosto s svojimi besedami  pripoveduje zgodbo, opisuje podobe in jih komentira in se ne ozira na zapisani tekst. V tem primeru se zgodba tako rekoč rojeva pred občinstvom. Pri nas se posamezni izvajalci različno odločajo, eni pripovedujejo, drugi berejo, tretji pa  besedilo uporabljajo le kot spominsko oporo. Od odločitve, kako bo interpret obravnaval zgodbo, je odvisna pozicija »kamišibajarja«  ob lesenem odru.

Kamišibaj v Sloveniji
V Sloveniji je bilo prvo pripovedovanje te vrste v okviru festivala Pravljice leta 2013 v Hiši otroki in umetnosti, ko je bilo na ta način predstavljenih pet zgodb.  Za to priložnost je bil narejen tudi prvi  leseni oder pri nas, ki ga je izdelal Marjan Kunaver in poslikal Igor Cvetko. Na prvem pravljičnem popoldnevu ob kamišibaju v ljubljanski Hiši otrok so nastopili Jelena Sitar in Igor Cvetko iz Gledališča Zapik ter Irena Rajh Kunaver in Marjan Kunaver z Anžetom Virantom iz gledališča Fru-Fru, vsi aktivni lutkarji. Štiri kamišibaji, ki so bili predstavljeni, je Igor Cvetko pred leti prinesel z Japonske, kjer ima sorodnike. Po uspešnem prvem nastopu so začeli nastajati avtorski kamišibaji.  V Selah na Krasu, kjer vsako leto Zapik priredi tabor in raziskuje mejna področja gledališča, je bil lansko leto kamišibaj glavna tema. Po tridnevni delavnici je sledila produkcija novih in že pripravljenih kamišibajev, nekateri pa so ostali nedokončani . Na taboru je vedno  kamišibaj obravnavan iz tehničnega, umetniškega, socialnega in pedagoškega aspekta.
Prvi slovenski festival kamišibaja je potekal med 23. in 25. 8. 2013 , tri večere, na Židovskem trgu v sodelovanju z občino Piran, JSKD RSlovenije, KUDom Karol Pahor, Piran, organiziral pa ga je Društvo Zapik, ki festival razume kot enega od pomembnih dejavnikov pri razvoju, promociji in aplikaciji te starodavne japonske umetniške oblike pri nas.
Vsak večer je bil Židovski trg poln Pirančanov in turistov, ki so bili željni prisluhniti pripovedi ob avtorskih ilustracijah.
Drugi slovenski festival Kamišibaja bo potekal med 22. in 24. 8. 2014, prav tako na Židovskem trgu v Piranu. V treh dneh se bo zvrstilo več kot 20 pripovedovanj ob slikah za domačo in tujo publiko, strokovna žirija pa bo na njem podelila tudi „Zlati kamišibaj“, priznanje za najboljšo predstavo festivala.
Zanimivo je bilo, kako so se ljudje odzvali na prvi festival kamišibaja. Organizatorji so bili presenečeni nad tišinami in smehom, nad pripombami in aplavzi. Električna televizija, ki je izpodrinila stari kamišibaj in se raztegnila čez naša stanovanja in življenja, se je na Židovskem trgu umaknila govorjeni besedi, originalni risbi, mimiki in tišini. Komorna prireditev brez mikrofonov , ki na Židovskem trgu res niso potrebni, je iz dneva v dan privabljala več ljudi. Vse kaže, da ljudje potrebujejo osebni kontakt, da si želijo spočiti ušesa, oči in srce ob pristnem dogodku in neposrednem  prenosu zgodb. Kamišibaj festival ni bil masovka, vsak je poiskal kotiček zase, na klopi, na odeji raztegnjeni po tleh ali  le naslonjen na steno in poslušal zgodbe  in gledal slike.. … Ob dveh plamenih sveč in v soju dveh reflektorjev.
Kamišibaj v Sloveniji v zadnjem času prerašča v gibanje, ki je tako po količini kot po kvaliteti vse pomembnejše. Z njim se pri Društvu Zapik intenzivno ukvarjajo teoretično in praktično, raziskovalno in umetniško. Uvajajo ga v šole, vrtce, kulturne inštitucije, še posebno pozornost pa je posvečena kamišibaju v bolnišnicah. V ljubljanskem UKC je tako kamišibaj že redna praksa bolnišničnih vzgojiteljev, kamišibaj postaja del socialnih intervencij pri delu z ranljivimi skupinami (Globalna lutka), Pedagoška fakulteta UP v Kopru pa kamišibaj vključuje v program usposabljanja bodočih vzgojiteljev in učiteljev in se ukvarja z njegovo aplikacijo v sodobni pedagogiki.
Umetniški aspekt  kamišibaja razvijajo priznani slovenski likovni in gledališki ustvarjalci. Po Sloveniji izstopajo Ljubljana in Kranj s svojima regionalnima festivaloma in delavnicami, ter Piran s vseslovenskim festivalom kamišibaja. 

Letos bo že tretjič kamišibaj osvojil Piran. 
Med 20. in 23. avgustom bodo potekale predstave, delavnice, in razstave po ulicah in trgih Pirana. 

Dobrodošli!