ponedeljek, 25. maj 2015

Zgodbe in premišljanja iz antikvariata Glavan #1



Pogosto se zgodi, da zanimive zgodbe pridejo same od sebe do nas, če smo le pripravljeni prisluhniti. V antikvariatu skoraj vsakodnevno poslušamo zgodbe ali zgolj prigode ljudi, ki vstopijo. Večinoma gre za dnevne pripetljaje, vremenske napovedi, raznorazne bolezenske težave, pa seveda za večno tarnanje okoli vlade in splošne življenjske situacije v Sloveniji. Še pogosteje pa za kakšne nostalgične in tudi manj prijetne trenutke iz življenja v bivši Jugoslaviji. Vse sorte ljudi zaide k nam.

Kakorkoli…pogosto skozi eno uho notri, skozi drugo ven. Nemogoče je vse informacije zadržati v glavi, niti ni zdravo. Pa nič narobe, vedno radi prisluhnemo in se pogovorimo. So pa tudi zgodbe, ob katerih se ušesa zašilijo, možgani postanejo gobica za vpijanje, besede najdejo svoje mesto. Kar se tiče mene, niti ni tako pomembno na kaj se pripoved nanaša, zanima me veliko stvari, s povsem različnih področij. Seveda obstajajo prioritete, vendar je kljub vsemu način pripovedovanja in čustva, ki se ob tem izražajo, dostikrat pomembnejši. Pač limanice, na katere se pustimo ujeti.

Na primer, pred kratkim sem imela v antikvariatu »predavanje« o meni xy temi - s področja naravoslovja, znanosti, vesolja, kemije, (ne)obstoju boga itd. Nekaj malega sem si zapomnila, vsekakor pa sem si zapomnila človeka in še bolj njegov zanos, s katerim je pripovedoval.
Spet drugi primer, tokrat meni tematsko bližje, je bil, ko mi je neka gospa navdušeno pripovedovala o svojem družinskem drevesu v nastajanju. S kakšnimi težavami se srečuje na poti raziskovanja, kje išče vire, kaj vse, kar je bilo toliko let zamolčano je že odkrila. Pregledala je vse stare fotografije, ki jih imamo v antikvariatu, če bi se na kateri slučajno pojavil kdo od njenih prednikov. Nikoli se ne ve… In mi hkrati položila na srce: »Lotite se tega dokler so vaši (naj)starejši predniki še živi. Če ne zdaj, kdaj kasneje bodo povedali?«

Približen odgovor na to vprašanje mi je nekaj tednov kasneje ponudila spet druga gospa, ki je v antikvariat prišla »samo« povedati zgodbo (ne povsem naključno, gospa je bila seveda že prej pri nas). Znova sem dobila potrdilo, da tudi pokojni lahko še kako govorijo o svojem življenju in delu – skozi dediščino, ki se je ohranila vse do danes in skozi ljudi, ki se zavedajo, kako pomembno je (bilo) delo njihovih prednikov za slovenski prostor. No, še boljše je, če so o svojem delu uspeli napisati in izdati tudi kakšno knjigo. 

Gre za zgodbo družine Skalicky in ponovno oživitev nekdanje deželne vinske kletiotvoritev Deželne vinoteke je bila 17. aprila 2015 na gradu Grm v Novem mestu. O svojem dedu, Bohuslavu Skalickem mi je ponosno in doživeto pripovedovala njegova vnukinja. Povedala mi je o tem, kako se je ded preselil v Slovenijo, kjer je spoznal njeno babico, o tem kako zelo rad je imel slovenski jezik, v katerem je izredno lepo govoril. Seveda je povedala tudi o njegovem vinu in vinogradništvu, delu na nekdanji Kmetijski šoli na Grmu pri Novem mestu. Njeni vtisi z otvoritve vinoteke na gradu Grm so bili še povsem sveži, nemogoče je bilo skriti zadovoljstvo in ponos, da delo njenega dedka živi tudi danes. Poleg tega se je pripravljala na pot v njegov rojstni kraj Cerekvice nad Bystřicí na Češkem, kamor so odnesli tudi 400 let staro mariborsko trto, ki so jo dobili v dar.

Grad Grm; Valvasor: Slava vojvodine Kranjske, 1689 (vir: Kamra)

O svojem delu v vinogradništvu in vinski kleti v Novem mestu je najbolje povedal kar Bohuslav Skalicky sam. Del uvoda iz njegove knjige Kletarstvo:  
»Ko sem pred 28 leti prevzel posle državnih del za obnovo po trtni uši uničenih vinogradov v bivši vojvodini Kranjski, sem pričel razmere vinogradništva v svojem službenem delokrogu temeljito proučevati. Kmalu sem prišel do spoznanja, da ne bode zadostovalo samo to, da obnovimo po trtni uši opustošene vinograde, ampak da je ravno tako nujno potrebno zboljšanje kletarstva, kajti brez dobrega kletarstva ni uspešnega vinogradništva. Zato sem se lotil dela, da tudi v tem oziru pomagam našemu vinogradniku. Že l. 1897 se je na moj predlog in pod mojim vodstvom ustanovila državna vzorna in poskusna klet v Novem mestu, prva in edina te vrste v vsej Avstriji. V tej kleti so se šolala vina iz državnih vzornih vinogradov. Pravilno šolana vina so žela čedalje večji uspeh, posebno pa na razstavi kranjskih vin, ki se je pod mojim vodstvom uprizorila leta 1908. v Pragi in je imela za posledico, da se je kupčija z našimi, osobito vipavskimi vini v Češki in Moravski jela razveseljivo razvijati.
Pri tej in ž njo združeni pomožni kleti v Št. Vidu na Vipavskem sem prirejal predavanja o kletarstvu, združena s pokušanjem vzorno kletarjenih vin, v njej sem priredil nad 30 tridnevnih kletarskih tečajev, ki jih je obiskalo nad 1000 uglednih vinogradnikov, vinotržcev in gostilničarjev iz vseh slovenskih pokrajin. V »Kmetovalcu« in drugod sem pisal poljudne razprave o raznih važnih vprašanjih iz kletarstva, ki jih je 28 izšlo v posebni izdaji kot »Gospodarska navodila« Kmetijske družbe v Ljubljani.« (Vir: Bohuslav Skalicky: Kletarstvo, Zvezna tiskarna in knjigarna v Ljubljani 1924)

Veseli me, da tovrstne zgodbe zaidejo tudi k nam. Še lepše pa je, da se tovrstna dediščina ohranja in po dolgih letih prizadevanja končno zaživi tudi za današnje generacije. 

Mimogrede, knjigo Kletarstvo ste lahko našli (preteklik zato, ker je že našla novega lastnika) tudi v našem najnovejšem katalogu Majnice 2015 :)
Še vedno pa je na prodaj razglednica iz prejšnjega kataloga Zvončki in trobentice 2015:



Deželna kmetijska šola na Grmu pri Novem mestu; odposlana leta 1900. (Vir: Antikvariat Glavan)


ponedeljek, 11. maj 2015

Iz smetišča zgodovine

Spomin na šolske izlete je celotni generaciji verjetno enak. Zjutraj smo se zbrali in se posedli v avtobus. Še predno je avtobus odpeljal, smo preverili zaloge hrane in pijače, se hvalisali in seveda že odvijali prve sendviče ter prebadali fructalove sokove.
V mojem času (sem letnik 1969) so bili sokovi v trapezasto oblikovani vrečki (tako smo ji rekli, strokovno ime pa je doypack). Na njej je bilo posebej označeno mesto, kamor si moral zabosti prirezano, plastično slamico. To dejanje so zmogli le najbolj potrpežljivi, saj se je pogosto primerilo, da smo bodisi preluknjali vrečko in so bile poleg tvojih ust soka deležne še tvoje hlače bodisi smo zlomili slamico. Tako smo pogosto odgriznili rob vrečke in spili. Če pa si želel vse skupaj rešiti bolj "elegantno" pa  smo sok s slamico preluknjali s spodnje strani, kjer si brez težav zapičil slamico in prišel do slastne tekočine.

Danes so sokovi v drugačnih "tetrapakih". In vsako mučenje z odpiranjem je odveč.

V nedeljo (10. 5. 2015) sem se s prijatelji sprehodil od Urha do Orel. Prijeten, nenaporen sprehod.
Ob povratku sem malo pod mežnarijo na Urhu, ob robu ceste, pod listjem opazil da se nekaj sveti. Odstrl sem listje in ugledal tisto, kar je v meni prebudilo spomine na zgoraj opisano.

Pila je prava pravcata vrečka frucatlovega limoninega soka. Seveda prazna, a spomin na sladko-kislo pijačo se je precej prebudil.  Zgodovinsko najdbo sem malo očistil z vodo. Ker te stvari nikakor ne razpadejo, sem lahko natančno prebral leto izdelave, 1976.

Le kateri izletnik se je tu odžejal in odvrgel vrečko. In ta, ki je to storil, ni mogel vedeti, da bo meni in kolegom, popotnikom, ta vrečka pričarala spomin na prijetne šolske dni in šolske izlete.




Še napis z vrečke:
Fructalovi sokovi so primerni za izlete v naravo.
Vendar varuj okolje in prazne embalaže ne odvrži kjerkoli!
(Tudi če menite, da bo čez 39 let to nekomu obudilo lepe spomine.)

In kakšna je povezava z antikvariatom in zbirateljstvom?
Obstajajo tudi zbiralci stare embalaže in reklamnih predmetov. Eden takih je Miro Slana iz Ljubljane. V Lokvi pri Divači je opremil staro rodbinsko trgovino v slogu trgovin iz prve polovice 20. stoletja in z veseljem vas popelje po zgodovini reklame na Slovenskem. Če vas pot zanese na Kras, ga obiščite.



ponedeljek, 04. maj 2015

Otročarije


Navdušujejo me stare igrače. Natančna izdelava in posnemanje pravih tehničnih izdelkov sta me vedno presenečala. Predvsem pa igrače iz obdobja pred računalniškim rezkanjem in uporabami plastičnih mas. Torej ročno narejene igrače iz klasičnih materialov (kovina, les, steklo, keramika)

Pred slabim mesecem sem pri Jakatu v Carnioli na Trubarjevi ugledal maketo parnega stroja. Izdelala ga je znana tovarna Mamod iz Velike Britanije. Tovarna že od leta 1936 izdeluje različne modelčke parnih strojev. 
Navdušen sem ga kupil in odnesel domov. Vrtinec opravil me je prisilil, da sem ga odložil v kot in nanj pozabil. Prosti praznični dnevi so prinesli čas za pospravljanje odloženih stvari in navdušen sem opazil papirnato vrečko in se takoj spomnil kaj je v njej. Maketo sem malo očedil in potem odšel brskat po omari s čistili, kjer sem nekje, čisto zadaj našel špirit za ogrevanje foundeja. Nalijem vodo, podmažem vitalne dele, kot sem videl v filmih, kjer so uporabljali prave, velike stroje in prižgem ogenj v gorilniku. Malce previdno opazujem kaj se dogaja. Pojavi se prva para, varnostni ventil nežno šumi, povlečem za piščal, ki bolj zasope kot zapiska. Kolo pa že kaže, da bi se vrtelo. Pomagam mu in ga potisnem naprej in kot majhen otročaj steče in teče in nori. Zvok kot stara dobra "singerca".  

Vau, dela! Navdušen opazujem droben stroj, ki deluje kot pravi, veliki.